Ne bom pozabila navdušenja, ko sem par let nazaj brala knjigo Pot, Nejca Zaplotnika in v njegovi odpravi zagledala eno zelo znano ime alpinista, ki me je pri šestih letih naučil preplezati prve skale. Zložit alpinistični štrik. Mi razložil vse o vponkah. In od takrat me vedno vleče nazaj tja gor … Takrat nisem poznala veličine njegovega imena, Velike Planine ali gora samih.
Zdaj jih.
Velika Planina je kraj, kjer sem preživljala svoja prva osnovnošolska poletja. Oboževala sem izlete gor, z družino. Dolge večere kartanja z babico in dedkom. Deževne dni, ko sem na pogradu v enem dnevu “požrla” 600 strani Harrya Potterja. Jutranja vmešana jajčka in mleko. Skupne paše. Izdelave sira in kislega mleka. Sprejemanja gostov. Zvoka tuljenja vetra okoli lesenih polkenc. Svetlega sonca, črnega neba z ogromno zvezdami in goste megle. Iskanja kravic. Prepevanje planinskih pesmi, ki jih naučijo ljudje, ne pesmarice. Nošenje malice delavcem. Brez interneta, brez telefonov, ko se nam je, otrokom, še dovolilo odvandrati več kot pet metrov stran od mame.
In letos upam, da končno lahko vzamemo ruzak za najmlajšo in se tja podamo “z novo” družino. Da bomo z njimi sodelovali in boste lahko na Zelenem Robu kupili naše lončke nisem niti sanjala.
Ko boste naslednjič šli gor pa si oglejte planino še skozi oči pastirjev, ne le iz turističnih vodičev. Oglejte si jo s tisto planinsko prijaznostjo, telefon pospravite v nahrbtnik, zadihajte svež zrak, nasmejte se kravicam, poskusite žgance in kislo mleko in zavriskajte od veselja stran od teh sivih cest!
Si že bil/a gor? :)
Za pomikanje po diaprojekciji uporabite tipki levo/desno oz. podrsnite v levo/desno, če uporabljate mobilno napravo
