Življenje na avtopilotu
Živela je v majhnem mestecu. Takem, kjer so se vsi poznali. Poznala je vsako stopinjo in hodila tako avtomatsko, da ni opazila sosede, ki ji je mahala iz vrta. Ni opazila, da se je kavarna "Na ovinku," ravno odprla ali poštarja na kolesu, ki je mimo nje švignil hitro kot blisk.
Njeni čevlji so trdno in hitro udarjali ob temen asfalt na pločniku, njene ustnice so bile stisnjene v črto, držala se je strogo pokončno in njeni možgani so bili zaposleni s tisoč in eno skrbjo.
Nevede kako in kje je do sem prišla, je vstopila v trgovino in avtomatsko v voziček zmetala stvari, ki jih je potrebovala za kosilo. Je danes dala mački hrano? Je postlala postelje? Je dala otroku dovolj malice za s seboj? Zašiti mu mora hlače, saj res.
V mislih jo zmoti prodajalka, ki obeša nove cene. Nenormalne so. Kako bomo to? Čokolado vrne nazaj na polico. Na zapestju se ji rahlo zasvetlika obesek "Irena," ko ji zabrni telefon.
Pogleda mail. Besna stranka. Ni prejela papirjev, želi govoriti s šefom. Takoj zdaj.
"Živjo, na mail se ti posredovala sporočilo od gospe Kritične. Želi govoriti s tabo, ne z mano."
"Spet napaka? Spet nezadovoljna stranka?!" Sliši se vzdih in zveza prekine.
Irena s težko silo pogoltne cmok v grlu. Verjetno je napako naredila zadnjič, ko je sin celo noč bruhal in ni spala niti minute. Ne more izgubiti službe ...
Odhiti domov. V glavi ji brni. Sama je. Mož si ne vzame več časa zanjo, veliko dela. Za prijateljice sama nima časa. Če si ga vzame, pa jo pesti slaba vest. Zdravje ji peša, ker si ne vzame dovolj časa za počitek ali telovadbo.
Doma avtomatsko skuha kosilo. Pogleda skozi okno, a ne vidi ničesar. Vmes pridejo domov mož in otroci. Objame jih, vendar ne zares. V mislih je drugje. Vse ji je težko, vsi opravki avtomatski in dodatne obremenitve.
Pospravlja posodo. Že stotič danes. Iz skrbi jo predrami klic "Mamiiii," ki jo skuša doseči že kakih pet minut.
"Mami, poglej mavrico!"
Pogleda skozi okno. Tokrat zares. Uau. Barve so čudovite. Čuti tople male prstke v svoji dlani. Prvič danes se nasmehne.
"Mami, a ni zanimivo? Tako grdo vreme, pa vseeno lahko vidiva nekaj tako lepega? Samo v pravo smer moreva bit' obrnjena, ane, mami?"
Irena pokima. Poljubi sina na lase in skrije solze. Popravi mu pručko, da lažje gleda skozi okno in pogleda moža. Sedi za računalnikom. Stiska čeljust in plačuje položnice.
K njemu gre. Ga močno objame. Mož jo pogleda tako začudeno, kot bi se podrla hiša.
"Je kaj narob .." začne, ko ga prekine s kratkim poljubom in hitro odkima.
Mož ji vrne objem. Močno jo stisne k sebi in ji zašepet na uho "Pogrešam te."
Irena se odloči. Dovolj je življenja na avtopilotu. Dovolj je skrbi in premlevanja. Danes, le danes nam je dan. Skrbi problemov ne rešijo, le poslabšajo. Če smo skupaj, imamo hrano, streho nad glavo in smo zdravi ... Le kaj bi si še lahko želeli? Nasmehne se.
"Mami, kako lepa si, ko se nasmejiš"
****
Izklopi avtopilota čez vikend, boš? Poveseli se kaj in pozabi na skrbi. <3